Dr. Julij Savelli: 1945 - dnevnik mojega križevega pota

Izšla je "moja" knjiga!

Ta knjiga je nastala kot rekopilacija dnevnikov mojega starega očeta dr. Julija Savellija, pisanih tistega prelomnega leta 1945, ki je usodno zaznamovalo  njega, njegovo generacijo in tudi nas potomce - ves slovenski narod - od bratomorne vojne preklan in v diaspori po svetu raztreščen.

O značaju dr. Julija Savellija, o njegovi globoki ljubezni do naroda, o njegovi trdni veri, o njegovem  neomajnem upanju na svobodno in neodvisno Slovenijo in ne navsezadnje o njegovi predanosti ohranitvi in širitvi slovenske pesmi si boste lahko pri branju knjige sliko ustvarili sami. »Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali« (Mt 7,20). 

Knjiga je moj idejni otrok, čeprav na njej ne boste našli mojega imena. Originalni material - dva dnevnika, pisemčki, zapiski, fotografije - sem v času kovida začel zbirati in prepisovati oz. pretipkati in digitalizirati.

Proces je bil dolg, težaven in čustveno nabit.

Dolg seveda zato, ker je bilo tega neorganiziranega materiala veliko in shranjeno pri različnih sorodnikih v Sloveniji in Argentini.

Težaven, ker je stari oče Savelli pisal o dogodkih leta 1945 in o osebah, o katerih nisem vedel skoraj nič. Vsaka omemba nekega dogodka ali osebe me je pognala preko Googla in Wikipedije v raziskovanje, ki me je večkrat posrkalo kot kakšen orkan in poneslo v neznane daljave. Zdaj lahko ponosno povem, da sem se kar precej naučil o tistih časih, in imam doma obsežno zbirko literature, kateri še zdaj dodajam nove knjige. Na tej poti sem spoznal mnogo vodičev -zgodovinarjev, katerim bi se rad tukaj zahvalil za pomoč: dr. Tomaž Ivešić, direktor Študijskega Centra za Narodno Spravo in njegovi sodelavci dr. Tamara Griesser Pečar, Petra Grabrovec in dr. Renato Podbersič, ter dr. Marko Štepec, dr. Matevž Košir, dr. Helena Jaklitsch, dr. Klemen Kocjančič, pa tudi sorodniki oseb, povezanih z zgodbo mojega starega očeta: prof. Tine Golež, Jerry (Nejče) Zupan in Gregor Batagelj.

Zakaj pravim, da je to bil čustveno nabit proces, si pa lahko tudi sami predstavljate. Vi boste brali to knjigo kot pač berete vsako knjigo. Morda v mislih slišite glas, ko berete. Meni se to pogosto dogaja. Vi boste pač morda začutili dr. Julija Savellija. A meni govori moj dedek, moj dragi “oči”. Pripovedovanje slišim z njegovim, sebi tako ljubim glasom. Čutim njegove dileme, stiske, žalosti, bolečine, tiste napisane in tudi mnogo drugih, ki jih zamolči ali samo nakaže med vrsticami. O teh zadnjih zadevah bom najbrž še kaj napisal.

Prav ta čustvena vpletenost me je pripeljala do dileme. Knjigo sem imel namreč že praktično spisano, urejeno po svojem okusu in s svojimi dodatki. Imela je moj “pečat”. Še danes mislim, da bi bila dobra knjiga. A vseeno se mi je zazdelo, da je moja čustvena vpetost tukaj v napoto širšemu cilju publikacije teh dnevnikov. Človek pač ne more biti objektiven in nepristranki ko opisuje zgodbo dragega starega očeta.

Zato sem prepustil, priznam da s težkim srcem, ureditev in izdajo knjige strokovnjakom. Tukaj bi se rad še enkrat zahvalil Študijskemu Centru za Narodno Spravo, direktorju Tomažu Ivešiču, Petri Grabrovec ki je besedilo večkrat prečesala, dodala mnogo dragocenih opomb in tudi zanimiv pregled glasbenega udejstvovanja mojega starega očeta, ter dr. Tamari Griesser Pečar, ki je v uvodu knjige zgodbo dr. Savellija odlično umestila v čas in prostor in osvetlila ozadje in okoliščine dogajanj. Zahvala gre tudi založbi Družina za sozaložništvo, še posebna zahvala prijatelju Tonetu Rodetu.

Tako nastala knjiga ni torej samo zgodba, ampak tudi strokovno obdelani vir. Kot pravi v recenziji knjige dr. Aleš Maver:

“Pričujoča monografija je za slovenski prostor izjemno dragocena. Njen osrednji del je namreč kritična objava vira, dnevnika Julija Savellija, zanimivega mlajšega predstavnika tradicionalnega tabora na Slovenskem med drugo svetovno vojno…. Objava vira skupaj s spremnima študijama v monografiji omogoča natančen vpogled v delovanje in miselni svet dela tradicionalnega tabora na Slovenskem med drugo svetovno vojno, ki sta doslej vsaj širši javnosti malo znana. Zato bodo po monografiji s pridom posegali zgodovinarji, vojaški in kulturni zgodovinarji, pa tudi muzikologi.”

Smatrajte to knjigo kot moj skromen poklon velikemu možu in zavednemu Slovencu, katerega sem imel srečo klicati “oči”. Srčno upam, da bo ta knjiga prispevala boljšemu razumevanju, kaj se je našemu narodu leta 1945 zgodilo.